Erasmus + mobilnosti

11. 3. 2024 – 15. 3. 2024

MAGIČNI TRIKOTNIK IZOBRAŽEVANJA

Te dni se strokovne delavke Zasavske ljudske univerze, UPI Žalec in Ljudske univerze Jesenice udeležujemo Erasmus+ mobilnosti v Torinu.

Torino, prvotno glavno mesto Italije, najdemo na zahodnem bregu reke Pad, obkroženega z zahodnim alpskim lokom ter s hribovjem Superga. Je mesto v katerem ceste pripovedujejo zgodbe stoletij, zgradbe nosijo sledi preteklosti in vsaka še tako majhna »piazetta« (op. majhen trg) oživlja zgodovino v vsej svoji barvitosti. Torino je znano kot eno najbolj skrivnostnih mest na svetu saj leži v središču svetlega in temnega magičnega trikotnika. In če boste kdaj raziskovali Torino lahko ugotovite, da se na različnih krajih počutite drugače. Prav zaradi lege v magičnem trikotniku saj nekateri predeli odsevajo pozitivno in drugi negativno energijo.

Naša gostitelja Daniele in Francesco prihajata iz mlade in dinamične izobraževalne agencije DIDAXÉ, katere cilj je spodbujati inovativne in kakovostne poklicne programe, ki omogočajo individualno in  poklicno rast udeležencem različnih ranljivih ciljnih skupin- danes s poudarkom na mladih. Njihovo delo je razpršeno med Torinom in Neapljem. Ko Daniele opisuje s kakšnimi izzivi se soočajo pri delu z mladimi, presenečeni ugotavljamo kako resen družbeni problem v Italiji predstavlja mafija (op. tajna kriminalna organizacija) in kako močno vpliva na mlade ter njihovo izobraževanje. Na območjih, ki so pod vplivom mafije je dostop do izobraževanja zelo omejen. Mladi pa se pogosto znajdejo v okolju, kjer je prisotna grožnja ali pritisk mafije, ki vpliva na njihovo svobodo in izbire.

V boju proti vplivu mafije na izobraževanje mladih se Danielu odpira razmišljanje o pomenu sodelovanja celotne družbe. Izpostavi kako pomembno je, da ustvarjamo varna in podporna okolja, v katerih bodo mladi lahko rastli brez strahu pred grožnjami ali pritiski organiziranega kriminala in zagotavljali možnost izbire. Da pa bi to mladi prepoznali jih je potrebno opremiti. Predvsem z temeljnimi znanji in veščinami, pogosto prav s tistimi, ki so na prvi pogled tako samoumevne, da predvidevamo da jih že imajo.

Naš prvi dan v Torinu odpira vrata razmisleku o širšem družbenem kontekstu, v katerem se oblikuje prihodnost mladih. Torino nas je potopil v zgodovino in izzive sodobnega časa. Seznanil nas je z močjo vpliva mafije na izobraževanje mladih, ki nam ni bil poznan. Še več! V nas je prebudil tudi vprašanje ali se podobni izobraževalni izzivi, povezani z vplivom organiziranega kriminala, dotikajo tudi Slovenije. In če kako? Predvsem pa… smo izobraževalci odraslih dovolj opremljeni, oziroma, imamo »znanje za ravnanje« za oblikovanje varnih in podpornih okoljih, ki mlade spodbujajo k izobraževanju?

Kako velik pomen ima magični trikotnik? In kako najti pot v njegov svetli del?

Raziščemo v prihodnjih dneh.

Lep pozdrav v Slovenijo,

Iskalke znanja

_________________________________________________________________

12.–13. 3. 2024

RAZISKOVANJE SE NADALJUJE …

Drugi in tretji dan našega raziskovalnega potovanja v Torinu smo nadaljevale z iskanjem svetle magije. Večkrat smo zaznale prisotnost temne magije, ki nas je prek navigacije vztrajno odvračala od poti v svetli del magičnega trikotnika.

Dneva smo preživele ob spoznavanju organizacij, ki svoje delo usmerjajo v pomoč ranljivim ciljnim skupinam. Prva organizacija, ki smo jo obiskale, je bila Cecchi Point, kulturni center, ki je odprt ves dan in je namenjen vključevanju mladih iz lokalne skupnosti. V preteklosti je bil ta prostor delavnica, kjer so izdelovali tudi pohištvo, in prostori so tudi po prenovi ohranili svoj prvotni značaj. Delavnico so preuredili v več prostorov, kjer lahko sedaj izvajajo različne aktivnosti, kot so šiviljstvo, mizarstvo, popravljanje koles ipd. Poleg delavnic je svoje mesto našla tudi gledališka dvorana, ki je več kot samo to, restavracija, ki jim zagotavlja dodaten vir prihodkov, pisarne, soba za sestanke in prostori, namenjeni izobraževalnim aktivnostim. Prav tako imajo glasbeno sobo oziroma studio, kjer se udeleženci učijo igrati na različne instrumente. Udeleženci radi obiskujejo telovadnico, ki jo lahko uporabljajo zastonj, zraven pa imajo tudi manjše nogometno igrišče, katerega sponzor je čips Lays, ki je igrišče opremil z umetno zeleno travo, izdelano iz recikliranega materiala.

Sledil je obisk organizacij Balon Mundial in Josef Torino. Skupno obema organizacijama je delo s ciljno skupino migrantov. Navdušil nas je pristop Balon Mundiala, ki s pomočjo nogometa povezuje migrante z lokalno skupnostjo. Ekipe sestavljajo migranti, ki prihajajo iz posamezne države (npr. Ukrajina, Rusija, Brazilija, Argentina, Iran ipd.). Še posebej pomembno je, da imajo tudi ženske svoje nogometne ekipe, prek katerih pridobivajo večjo avtonomijo, občutek moči v družbi in povezanosti z drugimi. Šport tako dojemajo kot način vključevanja in povezanosti z lokalno skupnostjo. Namen športnih aktivnosti ni tekmovalnost, temveč je močno orodje za boj proti diskriminaciji in vključevanje posameznikov v družbo. Naslavljajo enakost, dostopnost in povezanost znotraj ekipe in med ekipami.

Do večera smo razmišljale o delu organizacij, ki se ukvarjajo z migranti in iskale podobnosti in razlike z našim okoljem. V večernih urah smo naše razmisleke delile z Luco, ki nam je podrobneje predstavil širšo sliko migrantov, ki v Italijo prihajajo iz različnih držav, in izzive, s katerimi se posamezniki srečujejo na svoji poti. Spoznale smo, kako je pomembno, da imajo posamezniki, ki v težkih razmerah zapustijo svojo državo, pri iskanju novega začetka podporo in svetovanje, saj marsikdo pride do Italije brez vsega.

Sredino dopoldne smo preživele v družbi odraslih z oviranostmi, v organizaciji CPD – Consulta per Persone in Difficoltà. Ogledale smo si njihove prostore, v katerih imajo šiviljsko, lončarsko, računalniško delavnico, delavnico, v kateri uporabljajo tehniko sitotiska ter delavnico recikliranja lesenih izdelkov. Izdelke, ki nastanejo v teh delavnicah, lahko najdemo v trgovinici v mestu. Udeleženci so na svoje izdelke ponosni, ko na ulici srečajo nekoga, ki nosi majico, ki so jo v delavnici potiskali sami, pa pridobijo občutek koristnosti in notranjega zadovoljstva. Kljub temu, da ob svojem delu potrebujejo usmerjanje in pomoč, so veseli, da delajo drug z drugim in se drug od drugega učijo. Možnost, da prispevajo skupnosti, jih motivira in daje tako njim kot tudi organizaciji, smisel, zaradi katerega je delo poplačano. V organizaciji izvajajo tudi poklicno rehabilitacijo, svetovalki sta nam predstavili različne programe s kateri pomagajo odraslim z oviranostmi do zaposlitve.

Raziskovanje nas je pripeljalo do zaključka, kako potrebno je, da se izobraževalci odraslih posvetimo posamezniku, ga spoznamo in se prilagodimo njegovim potrebam. Ob tem smo razmišljale o delu, ki ga opravljamo svetovalke v izobraževanju odraslih v Sloveniji.

Potrditev, da delamo dobro, smo dobile prek osebne izkušnje, ki jo je z nami delila udeleženka mobilnosti Saya. Ob prihodu v Slovenijo se je obrnila na različne ustanove, vendar je prav v svetovalnem središču ISIO našla podporo, ki jo je potrebovala. Svetovalci potrebujemo takšne povratne informacije, da osmislimo svoje delo, kar nam prinaša notranje zadovoljstvo in občutek, da smo na pravi poti v svetlo območje magičnega trikotnika.

Alora …

Ko že govorimo o magiji, lahko prišepnemo še to, da smo morda čisto po naključju odkrile skrivnost magičnega trikotnika. Stičišče svetle in temne magije bi lahko bil bicerin. Da ne izgubljamo več besed, vam spodaj prilagamo kar sliko našega odkritja.  

_________________________________________________________________

14.–15. 3. 2024

ŠIRINA ZORNEGA KOTA

V slikovitem mestu kot je Torino, človek težko gleda pod noge. Proti našim pričakovanjem so nas prevzele tudi ulice, ki so precej oddaljene od turistično zanimivega jedra. Bogata in razgibana arhitektura vabi iz vseh strani in te skorajda sili, da potuješ s pogledom vedno višje proti nebu; kar je lahko nevarno, zelo nevarno. Še posebej, če so tla pod tvojimi nogami medgeneracijska sobivanjska skupnost tlakovcev iz različnih časovnih obdobij, ki mestoma ne poznajo »vaservage«, ter se prepletajo malo z robniki, malo s tirnicami za tramvaj, malo z asfaltom, ki se mu tu in tam kolca. Torino te skorajda nauči ali pa te vsaj resno preizkusi v veščinah pozornosti in širine zornega kota. Eni preizkus opravijo gladko, drugi pa se morajo naučiti iz napak (beri: potolčenih kolen in vijoličnih nožnih prstov).

Širina zornega kota je nekaj, na čemer vztrajno dela ENGIM fundacija, ki deluje kot izobraževalni center za odrasle, poklicno izobraževanje ter usposabljanje s tečaji za brezposelne, udeležence s posebnimi potrebami in migrante. Roberta, organizatorka izobraževanj, ki nas je sprejela v njihovem izobraževalnem centru v Torinu, je izpostavila, da se njihovo delo prilagaja potrebam družbe, regije in neposrednega okolja. Ker se soočajo s trendom nezaposljivosti visoko izobraženih kadrov, ki so prisiljeni migrirati v tujino, in na drugi strani potrebo po kadru z določenimi poklicnimi veščinami, so njihovi poklicni programi še toliko bolj pomembni. Vključujejo različna izobraževanja iz velnesa, gostinstva, gastronomije, mehanike, proizvodnje, vzdrževanja ipd. Skoraj polovica izobraževanja poteka v obliki piljenja praktičnih veščin, ki ga udeleženci opravijo npr. med treningi in dodatnimi dejavnostmi v šoli in na lokacijah sodelujočih podjetij. V te namene so med drugim vzpostavili šolski bar in mehanično delavnico, kamor smo bili povabljeni in imeli priliko spoznati tudi izobraževalce.

Roberto Greco, ustanovitelj in predsednik naše gostujoče organizacije Didaxé, ki je z izobraževalnimi treningi in delavnicami aktiven na jugu Italije, nam je pojasnil, da so na jugu živeči Italijani tista ranljiva skupina s katero sam največ dela. Torej ne migranti, kot bi pričakovali iz videnega v Torinu, ampak lokalno prebivalstvo. Zakaj? Zaradi vpliva mafije na družbo in gospodarstvo je lokalno prebivalstvo v nezavidljivem položaju. Roberto pravi, da je izredno težko sploh najti družino z dvema zaposlenima staršema. Ne poznajo svojih osnovnih delavskih pravic, so finančno nepismeni, ne obvladajo osnovnih veščin iskanja dela in predvsem nimajo veščin za opravljanje poklicev, ki pa vendarle so na voljo. Da bi se ta ciljna skupina opolnomočila v svoji lokalni skupnosti ali pa vsaj bolje znašla ob migraciji na sever Italije, npr. v Torino, je delo svetovalcev in izobraževalcev, kot so ti pri Didaxé, izjemnega pomena.

Seveda se določene ranljive skupine kljub angažiranosti njih samih ter izobraževalcev in svetovalcev še vedno težko znajdejo v družbi in na trgu dela. Lahko bi rekli, da se še vedno spotikajo ob ovire na poti, ki jih drugi lažje obvladajo. Tu nastopijo družbena središča kot je Via Baltea, ki je v najem vzelo nekaj opuščenih zasebnih stavb, jih preuredilo in jim dalo nove vsebine. V pekarni, baru, trgovinici, lesarski delavnici in kuhinji ranljivim skupinam ponujajo možnost pridobivanja delovnih izkušenj in večje vključenosti v družbo. Nekatere prostore obenem oddajajo v najem za zasebne dogodke, delavnice in tečaje. S prihodki vzdržujejo svojo dejavnost in omogočajo nova delovna mesta. S svojim prispevkom k lokalni skupnosti krepijo socialno povezovanje, gospodarski razvoj in ustvarjajo nove priložnosti za vse. Takšna središča predstavljajo temelj za trajnostno in inkluzivno skupnost.

Širina zornega kota je ključna, tako za uspešno navigacijo po ulicah Torina kot tudi za naše delo doma v Sloveniji. Obisk vseh tukajšnjih organizacij nas je ponovno opomnil, kako pomembno je prilagajati izobraževanje potrebam družbe in posameznikov ter zagotavljati dostop do pridobivanja praktičnih veščin, ki omogočajo zaposljivost v lokalnem okolju. Skozi izobraževanje se lahko ranljive skupine opolnomočijo, kar krepi družbo kot celoto. S skupnimi močmi lahko ustvarimo boljšo prihodnost za vse, kjer vsakdo dobi priložnost razvijati se in prispevati k družbi.

Negujmo širino zornega kota.